Prašički so pametni, radovedni in hitro se učijo

Psihologa, psihoterapevta, doktor in diplomirana psihologinja, oče in hči - Maks Tušak in Maksimiljana Marinšek se že približno deset let ukvarjata s terapijo z živalmi. Ta čas imata na posestvu na Gorenjskem približno petdeset živali. Z njihovim sodelovanjem pomagata ljudem, največ otrokom, pri odpravljanju raznovrstnih težav.

Ustanovila sta Društvo za aktivnost in terapijo s pomočjo živali, v začetku leta je iz tiskarne v roke bralcev našla pot knjiga Človek - žival: zdrava naveza. Razpisala sta se o sodelovanju med ljudmi in drugimi vrstami na planetu Zemlja. Za aktivnosti in terapijo z živalmi največ uporabljajo pse, mačke in konje, na Floridi in v Izraelu pogosto vključujejo zelo učinkovite delfine. Prepričana sta, da ima žival v sobivanju s človekom izreden, a premalo osmišljen pomen, in hkrati, kar ne gre pozabiti, da živali v odnosih ne morejo nadomestiti ljudi. Za Marinškovo je terapija z živalmi del podiplomskega študija, doktorata, za Tuška, predstojnika katedre za klinično psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pa pomeni uvajanje novih specialističnih podiplomskih programov.

V psihoterapijo v Sloveniji sta uspešno vključila delo z živalmi, sploh pri otrocih. Katere živali so se najbolj izkazale?

Tušak: "Ko govorimo o terapiji z živalmi, govorimo o ciljnem spreminjanju določenih vedenj pri otrocih s posebnimi potrebami, najsi bodo to pozornostni deficit, hiperaktivnost, duševna, mentalna manjrazvitost, opozicionalne, kljubovalne, osebnostne, vedenjske in številne druge motnje, tudi pri odraslih. Terapija z živalmi je le podporna terapija, kajti za hujše motnje vzporedno izvajamo še druge vrste terapij. Preko živali namreč veliko laže navežemo stik, pridobimo zaupanje osebe. Prav bi bilo, da bi pri zdravih otrocih kot pri odraslih uporabljali živali za redukcijo stresnih situacij, za večjo kvaliteto življenja, učenje odgovornosti in odnosov vzajemnega delovanja, ne le med osebo in živaljo, to se prenese potem na odnos med otroki in odraslimi."

Marinškova: "Najbolj primerna žival za terapijo je pes. Že veliko časa je pes človekov najboljši prijatelj - z njim se lahko počne največ stvari, je človeku najbolj predan. V vsakem trenutku želi pomagati in ugajati, ne le lastniku. Pomembno je, da je pes treniran za terapijo. Konj je poseben zaradi svoje velikosti, teže, mase, hitrosti in zato, ker je njegovo gibanje najbolj podobno človekovemu hodu. Ko obvladaš tako divjo, veliko in močno žival, to daje posebne občutke. Navsezadnje je konj še dokaj divji, bolj kot pes, ki je bil veliko prej udomačen. Za otroke, ki so telesno prizadeti, je sedeti na konjih, kakor bi hodili. Hkrati premagujejo strah pred ogromno živaljo."

Vse pogosteje je v zvezi s konji slišati izraz hipoterapija. Je že samo jahanje terapija?

Tušak: "V slovenskem prostoru se izraz hipoterapija pogosto pojavlja pri vsem ukvarjanju s konji - hipoterapija je izključno medicinski tretma, ki ga predpiše zdravnik. To pomeni, da mi izkoriščamo konjsko gibanje. Konjski korak nadomesti gibanje pri tistih ljudeh, ki niso gibljivi. Ni le nadomestek, temveč s tem dosežemo boljšo prekrvitev, razvoj mišičnega sistema, ki ga sicer ne bi mogli razviti. Zdravnik izdela natančne načrte, kaj želimo doseči s takim gibanjem. V Sloveniji je zelo malo izobraženih hipoterapevtov, v Kamniku je Monika Zadnikar in ona usposablja novo generacijo. Za razliko od tega imamo rekreativno jahanje, ko jahamo in uživamo. Imamo tudi aktivnosti s pomočjo konja, pri katerih izrabimo dobrobit konja, pozitivne občutke, ki se razvijejo ob živali. Pri tovrstni dejavnosti mora biti vnaprej določeno, kaj želimo pri človeku spremeniti. Ko govorimo o terapiji, gre za proces spreminjanja nekih neugodnih vedenj. Če želimo povečati koncentracijo pri otroku, ki je sposoben le minimalne koncentracije (v nekaterih primerih se je sposoben koncentrirati le minuto), in ko ga posadimo na konja in ga vodimo 'potegni desno vajet, z levo nogo pritisni ob konja, spusti desno vajet...', ga tako lažje pripravimo do koncentracije tri, štiri minute, in če nadaljujemo, pridemo do 45 minut, to je tisti čas, ko otrok lahko zdrži v šoli. Pri terapiji diagnostično obravnavamo otroka ali odraslega, vedenje je ciljno načrtovano in sproti nenehno spremljamo proces, ki mora imeti učinek."

Mar podobnih rezultatov ne bi mogli doseči na konju robotu?

Tušak: "V zgodovini so nekateri hoteli posnemati konjske gibe z robotom, a to ni zamenljivo, saj ne gre le za mehanski vidik gibanja, ampak tudi za čustveno zvezo."

Marinškova: "Navsezadnje gre za telesni stik, toploto, to, da z božanjem dlake, grive čutiš živo bitje. Eksperimenti so namreč pokazali, da samo božanje psa zmanjšuje krvni pritisk, znižuje srčni utrip, celo holesterol, skratka vse dejavnike stresa. Konj ima mehko dlako in božanje ima pozitivne učinke."

Mnogi se konjev zaradi njihove impozantnosti bojijo ali do živali gojijo strahospoštovanje...

Tušak: "Strah je dokaj zdrava reakcija vsakega živega bitja. Otrok se spočetka konja boji, ker je zanj prevelik, šele z izkušnjo dobi vedenje, ali se ga je treba bati ali ne. Če začnete postopno, ugotovi, da se ni treba bati ne konja ne višine. Če začnete napačno, se lahko boji konja celo življenje. Praviloma ne delamo samo s konjem. Delamo s številnimi domačimi živalmi, na prvem mestu je pes, nato mačka, na tretjem mestu je konj."

Marinškova: "Pri otrocih in odraslih, ki imajo težave z navezovanjem stikov ali splošno anksiozne motnje, so najbolj primerni zajčki. Oseba mora pristopati počasi, da žival dobi zaupanje do nje. Zajčki so nežni, mehki, lepi in otrok z božanjem in hranjenjem počasi dobiva zaupanje v žival, kasneje še vase. Ljubeč odnos z živaljo pomaga otroku preseči stiske, ki jih doživi v socialni mreži. Pokazalo se je, da imajo živali pomembno pozitivno vlogo v življenju otrok, ki imajo neprimerno ali destruktivno družino in socialno okolje, a to ne pomeni, da lahko živali nadomestijo ljudi."

Naloga živali je torej le pomoč terapevtu doseči spremembe vedenja?

Marinškova: "Zelo plašen otrok, ki ni sposoben navezovati stikov, lahko vidi, kako terapevt ravna z živaljo, kako mu žival zaupa, ga ima rada, zato ga tudi otrok lažje sprejme, dobi občutek varnosti. Če otroci, ki se bojijo vsega, vidijo, da si živali želijo njihove pozornosti, premagajo strah. Tudi če se na začetku zelo bojijo, je že čez pol ure, ko vidijo, kako se živali stiskajo k njim in k meni, popolnoma drugačna slika. S pomočjo živali veliko hitreje pridobiš osnovni, očesni stik, pa tudi otroci se nato lažje odprejo."

Tušak: "Živali so v vsakodnevnem življenju najpogosteje pomenile objekt, ki nas je nasitil, nas oblekel, nam dal kožo, rogove... sto uporabnih reči. Dolgo so imele živali le to vlogo, tudi konje so najprej udomačili iz prehrambnih vzgibov, šele kasneje so opazili, da jih je možno jahati. Vesoljska plovila so taka revolucija, kot so bili konji, ko so postali jezdne živali, potem ko so iz Azije prišli v Evropo. Ponekod so živali religiozno častili. V industrijskem obdobju so izgubile primarne funkcije, dobivajo drugoten pomen, postajajo sopotniki v vedno bolj samotnem življenju posameznikov, ki sicer živijo veliko lažje, kot so nekoč. Živali postajajo spremljevalci, prijatelji, družabniki, ki lajšajo samoto ljudem."

Koliko ustanove, ki se ukvarjajo z motenimi osebami ali starostniki v domovih in podobne, v vsakdan že vključujejo živali?

Tušak: "Iz naših izkušenj izhaja, da bi se lahko starejši veliko družili z živalmi, a najstarejši ljudje ne morejo sprejeti, da je lahko žival še kaj drugega kot hrana, zlasti tisti, ki izvirajo s podeželja, kjer je žival v veliki meri še danes le hrana.

Zastavljali smo vprašanja v domu za ostarele, večina odgovorov je bila, da mora biti žival zanje 'nucna', uporabna."

Marinškova: "To se spreminja, a zelo počasi. Ponekod so obiski živali v domovih že prinesli zelo pozitivne spremembe."

Tušak: "Zavod Dornava vključuje živali, medtem ko številni drugi, recimo za vedenjsko problematiko, ki so sredi najlepše narave, ne. Niti narave niti živali, čeprav bi lahko imele slednje izredno funkcijo. Če imaš kakšno motnjo, težje kontroliraš svoje vedenje. Ko pa pristopiš h konju, moraš svoje vedenje začeti nadzorovati, sicer je nesreča neizbežna. Ljudje se preko živali lažje naučijo empatije. Sploh otroci se z lahkoto učijo z opazovanjem in druženjem z živalmi kakor le preko odnosov z ljudmi, lažje razumejo živalska kot človeška čustva. Bolje se vživijo preko stika z živalmi."

Če vaju prav razumem, svetujeta domače živali, hišne ljubljence?

Tušak: "Ja, vendar... narobe je, če malemu otroku kupite mladega psa, še posebno večjega. S tem skoraj zagotovo dosežete obraten učinek. Pes se bo hotel igrati, ker bo imel otroka za partnerja, skakal bo po njem, saj pes človeka in njegovo družino vzame za svoj trop, v katerem skuša dobiti pozicijo. Obstaja ogromno družin, v katerih je pes kot vodja tropa. Malega otroka bo pes skušal nadvladati, kar ni ugodno. Veliko bolje se bo malček razumel s starejšim psom, ki bo zaščitniški, pazil bo nanj. Mladi pes bo iskal svoj položaj v hierarhiji, enako je pri konjih. Ljudje se odločajo za mlade konje za otroke, kar je najslabša izbira; otrok nič ne zna in konj nič ne zna. Star konj in mlad jahač sta odličen par."

Marinškova: "Čisto vedno ni smiselno imeti živali, saj je treba tudi zanjo primerno skrbeti. Če kupimo konja zato, da se bo otrok ob njem učil odgovornosti, da bo zadovoljen in vesel, a ga imamo vseskozi zaprtega v boksu in ga le hranimo, ni dobro za žival. Imeti mora pogoje, najbolj podobne naravnim, izpust, gibanje. Enako je s psom, imeti psa le zato, da ga imaš, ne pomeni dosti, sploh če ti ga je težko peljati na sprehod. Imeti psa bi moral biti družinski obred, da odide družina po celem dnevu, ko se ne vidi, na sprehod, sepogovori. Žival mora biti razlog za druženje, za povezovanje družine in ne za dodatno razhajanje."

So lahko tudi živali s kmetije s primarno ekonomsko rabo - krave, teleta, kokoši, koze - terapevtsko koristne za posameznika?

Tušak: "Velikokrat so zelo primerne za duševno manj razvite ljudi, za tiste s čustvenimi problemi. V stiku z njimi se povečuje sposobnost komunikacije in se zvišuje samovrednotenje."

Marinškova: "V tujini obstajajo farme, kamor hodijo na terapijo avtistični otroci in tam vrtnarijo ter skrbijo za živali. Prav slednje pomeni pomembno terapevtsko komponento."

Za terapevtski proces najbrž ni primerna vsaka žival. Kateri so pogoji, da se lahko pridruži vaši naraščajoči skupini vseh že omenjenih primerkov, ki jo nameravate kmalu povečati še s ptiči?

Tušak: "Za živali, ki se uporabljajo za terapijo, veljajo strogi pogoji. Vsaka žival mora biti veterinarsko pregledana, redno cepljena. Od ljudi, ki se z njimi družijo, moramo izvedeti, ali imajo morda kakšne alergije. Z etičnega vidika nobena žival ne sme delati več kot pet ur na dan, ne več kot eno uro skupaj. Žival ob neobičajnih pogojih prav tako kot človek doživlja strese in mora imeti svoj čas za zdravo rast in prijetno življenje, prosti čas. Če to kršimo, delamo škodo, prej ali slej se bo taka žival začela odzivati z negativnim vedenjem, ki ga posamezniki velikokrat pripisujejo drugim razlogom, hudobnosti, pokvarjenosti živali, a to je le obramba. Podobno je z ljudmi, v prevelikem stresu se ne odzivamo več običajno, kar pri živalih radi pozabimo. Živali imajo omejen delovni čas, koncentracijo. Ena temeljnih nalog je izbor živali. Na uvajanju imamo kobilo in ponija kobilo. V delo ju bomo vključili šele, ko bosta sami začeli iskati stik z ljudmi. Žival, ki ne poišče stika z ljudmi, ni najbolj primerna. Skratka, zelo pomembna sta izbor in priprava živali, za kar so potrebne ure in ure dela z njimi. Vsak dan, čeravno ni terapij, morajo živali delati, vzdrževati kondicijo."

Marinškova: "Večina domačih živali je primerna za terapijo ali pa vsaj za to, da pozitivno učinkujejo na človeka ob stiku z njo."

Koliko ljudi je ta čas vključenih v terapijo in katera so najnovejša dognanja?

Marinškova: "Trenutno je dvajset otrok na terapiji, a pravkar se vključujejo nekatere šole. Pozitivni rezultati živalske terapije so se že pokazali, sedaj bova vse še empirično dokazala v raziskavi, v kateri želiva narediti natančne programe za posamezno težavo in jih ovrednotiti, koliko dejansko doprinesejo k bolj kvalitetnemu življenju in bolj uspešnemu vključevanju teh otrok v izobraževalni proces in vsakdanje življenje."

Tušak: "Ljudje si to predstavljajo zelo preprosto, vendar ni, saj v najinem delu ni prostega časa, največ in najlaže dobiva otroke ob sobotah in nedeljah. 'Zdaj imava prost vikend' v najinem urniku ne obstaja. Zadovoljstvo je videti spremembo pri otroku. Preko nekega posrednika lahko dosežeš bistvene spremembe v vključevanju osebe v družbo, zreduciraš številne strahove in jo naučiš drugačnih strategij obnašanja."

Marinškova: "Trenutno se raziskovalno ukvarjam s prašički, ki so zelo pametne živali, kar dokazujem pri eksperimentu učenja, ko delam primerjavo učenja med psi in prašiči glede na vonjalne dražljaje. Znano je, da so oboji inteligentni in imajo izjemno razvit vonjalni sistem, voh, in so posebno primerni za primerjavo. Med drugimi živalmi primerjave skoraj niso mogoče, no, podgano bi lahko primerjala, a mi ni ljuba. Nisem še čisto pri koncu eksperimenta, a že sedaj lahko rečem, da so velikanske razlike med psi in prašiči, saj se slednji hitreje učijo, so bolj zainteresirani za spremembe, radovedni so, kar je znak inteligentnosti in učenja. Otroci se nanje odzivajo z zanimanjem, v prvem trenutku se nekateri odzovejo z malo strahu, ker so moje tri prašičke črne barve, imajo dolge kocine... niso toliko zaupljive, da bi lahko takoj prišel do njih, kar je dobro, saj se otroci tako navadijo počasnih gibov. Otroci so navajeni vse delati zelo na hitro, z veliko hrupa. Prašički pred hitrimi gibi pobegnejo, se začnejo oglašati in otroci spoznajo, da morajo pristopati na bolj primeren način. Sploh pri otrocih, ki imajo težave s koncentracijo, so prašiči dobrodošli pomočniki."

Kakšno vlogo imata ljubezen otrok do živalskih mladičev in pripravljenost obojih za igro pri uspešnosti terapije z živalmi?

Marinškova: "Igralna terapija je pozitivna stvar. Mačke in psi bi se igrali ure in ure, ni treba, da gre za neposreden stik med otrokom in živaljo, lahko se igrajo z vrvicami, paličkami. Igra je ena najpomembnejših stvari pri otroku, pospešuje razvoj, sprošča otroka, uči socialnih veščin. Pri tem dajo mačke izredno zadovoljstvo."

Tušak: "Mačka je primerna za marsikateri del terapije, a le, dokler ona hoče. Neprimerna je za vedenjsko motene. Poznamo institucije, kjer so otroci mačke pobili, ker so preveč agresivne, da bi jih lahko imeli agresivni otroci. Za otroke s strahovi pa so čudovite, ker so precej samozavestne živali, otrokom pa manjka samozavesti za vedenje v skupini. Mačke vključujemo v različne terapije."

Marinškova: "Mlade koze so otrokom precej zanimive, so mehke, tople, lepe. Pomembno je, da je otrok v sistematičnem odnosu, ko skrbi za žival, jo krtači, preko tega sam izoblikuje odnos z živaljo."

Tušak: "Žival je ugodna v motivacijskem smislu: če si kdo želi kužka, mucka, žrebeta, to izkoriščamo, tako kot Mina (Marinškova, op. p.) željo prašičev po hrani, za kar so se pripravljeni vsega naučiti. Izrabljamo torej nenehno pripravljenost otrok za navezavo stika z živaljo in s tem spreminjamo vedenje."

Kako pa komunicirate z živalmi, se živalskih jezikov lahko naučimo?

Tušak: "Zanimiva je komunikacija med živaljo in ljudmi ter med živalmi. Vsaka živalska vrsta ima del specifične komunikacije, del pa je splošen, to velja za vse žive vrste. Splošni del prepoznajo živali in ljudje, če znajo opazovati. Terapevt mora zaznati, kdaj žival želi in kaj želi. Nekateri tega ne vidijo. Pri tem si, poleg tega da so prikrajšani za nekaj dobrega, naredijo še problem. To, da se dojenček joče, mu je prirojeno, tega se mu ni treba učiti. Da mati razpozna, ali joče, ker je lačen, moker ali ga kaj boli, se mora učiti. Zamislite si mater, ki se tega ni nikoli naučila in ob vsakem joku meni, da je otrok bolan... Mnogi ljudje so površni, razlike pri komunikaciji ne zaznajo. Sam dobro poznam razlike v pasjem laježu v različnih situacijah."

 

Vir: Večer, 29.3.2008, Avtor: Karin Potočnik, Foto: Robert Balen